KOGA NA[ATA REVNOST ZA HRISTIJANSKI

PODVIZI NE MU E UGODNA NA BOGA?

arhimandrit Lazar Vitanijski

            Drvoto na dobrodeteli koe ne e vkoreneto vo `ivotvornata i dlaboka po~va na Hristovite zapovedi, sekoga{ odnatre e izedeno i rastrgnato od crvot na suetata i licemerieto. Nie ~estopati, ni samite ne stanuvaj}i svesni za toa, pottikot i silata za vr{ewe na vidlivi i zna~ajni dela gi dobivame od tajnata `elba da stekneme pofalba i slava od lu|eto. Ovaa `elba tolku dlaboko le`i vo nas, i tolku ~esto i sekade se sre}ava vo lu|eto, {to so pravo mo`e da se ka`e deka retko koe na{e delo e ~isto od ovaa licemernost. Nea mnogu te{ko mo`eme da ja voo~ime vo sebesi. No, koga situacijata okolu nas }e se promeni, koga }e si otideme od sredinata vo koja na{ite podvizi na lu|eto koi nè opkru`uvaat im se ~inele vozvi{eni i ja predizvikuvale nivnata pofalba na na{a smetka, vedna{ se poka`uva deka zaedno so toa naglo opa|a i na{iot interes da gi prodol`ime na{ite  podvizi. Mnogumina toa jasno go zabele`uvaat koga }e otidat vo manastir: manastirskata samotija i „monotonija”, otustvoto na vnimanie na lu|e od svetot, na porane{niot mirjanin, koj do doa|aweto vo manastir `iveel podvi`ni~ki vo svetot, mnogu ~esto go naveduvaat da gi ostavi svoite prethodni podvizi. I naskoro toj, edvaj, so poslednite sili, gi izvr{uva i najednostavnite poslu{anija: te`ok mu e i najmaliot trud, nestrplivo stoi na molitva vo hramot itn. Me|utoa, koga vo manastirot }e dojdat gosti, koga }e se pojavi mno{tvo na novi lica (na primer, na golemite praznici doa|aat vernici-mirjani), ovoj isku{enik odedna{ kako nekako da o`ivuva, stanuva bodar i energi~en, vo nego pove}e nema nikakva tromost, podgotven e da napravi sè {to mu se nalaga. [to e pri~ina na takvata promena na raspolo`enieto? Zarem ne e vo toa {to nie, podvizuvaj}i se opkru`eni od mnogu lu|e, od nivnoto vnimanie i pofalbi go crpeme onoj sok i energija, koja odnatre ja hrani i pridvi`uva seta na{a svetovna, grevovna dejnost, a toa e – svetovnata gordost, od koja mnogu ~esto izrasnuva i na{ata revnost za podvizi, i mnogu drugi raboti {to navodno gi pravime zaradi Boga. A samo kolku pati Samiot Gospod Isus Hristos gi predupreduva{e Svoite u~enici i Svoite sledbenici da se ~uvaat od ova licemerie, da ne pravat blago~estivi dela za da gi vidat lu|eto, tuku tajno, pred Nebeskiot Otec.

            Mnogu pou~ni raskazi za ova se sre}avaat vo Stare~nikot.

            Avva Evstatij zboruval za sebesi: „Dodeka `iveev vo svetot nikoga{ ne vkusuvav hrana pred zao|aweto na sonceto. Koga sedev vo prodavnicata ne ja ispu{tav knigata od race: moite robovi ja prodavaa i ja primaa robata, a jas samiot neprestajno ~itav. Vo sreda i petok im delev milostina na siroma{nite. Koga yvonata po~nuvaa da yvonat, itav vo crkvata i nikoj ne stasuva{e vo nea pred mene. Koga izleguvav od crkvata gi povikuvav so mene bednite, koi bea tamu, vo svojot dom i tie so mene ja delea trpezata. Koga stoev vo crkvata na bdenie, nikoga{ ne zadremuvav i se smetav sebesi za golem podvi`nik. Site me slavea i po~ituvaa…

            Koga mi umre sinot, od golema taga se razbolev i edvaj se oporaviv. Potoa se podvizuvav kolku {to mo`ev i pove}e ne se dopirav do mojata sopruga: `iveev so nea kako so duhovna sestra. Koga }e se slu~e{e da vidam monah od skitot, go povikuvav vo svojot dom da go spodeli lebot so mene. Ovie monasi gi pra{uvav za ~udata koi gi pravat svetite starci i malku po malku vo mene se pojavi `elba za mona{tvo. Svojata `ena ja odvedov vo `enski manastir, a samiot pojdov vo skitot kaj avva Jovan, kogo{to go poznavav. Od nego go primiv mona{kiot potstrig. Bla`eniot osven mene ima{e u{te dvajca u~enici. Site, gledaj}i deka premnogu se trudam vo crkvata, mnogu me po~ituvaa.

            Vo skitot pominav okolu pet meseci i mnogu po~na da me voznemiruva demonot na bludot, potsetuvaj}i me ne samo na mojata `ena tuku i na robinkite koi gi imav vo svojot dom. Borbata ne mi dava{e da zdivnam nitu za moment. Svetiot starec go gledav kako |avol i negovite sveti zborovi mi izgledaa kako streli koi me ranuvaat. Koga stoev vo crkvata na bdenie ne mo`ev da gi otvoram o~ite od sonot koj me obzema{e, taka {to ne edna{, tuku nekolku pati pa|av vo o~ajanie. Me ma~e{e i demonot na lakomost, tolku mnogu me izma~uva{e, {to ~estopati gi zemav ostatocite od lebot i tajno jadev i piev. Ne treba mnogu da se govori, pomislite me naveduvaa da izlezam i da pobegnam od skitot, da otidam na istok, da se naselam vo gradot vo koj nikoj ne me poznava i tamu da se predadam na blud ili da se o`enam. Otkako vo takva opsednatost so valkani i lukavi pomisli pominav petnaeset meseci, edna{ sonuvav kako se nao|am vo Aleksandrija i doa|am da se poklonam na svetiot apostol Marko. Koga: vidi! Odedna{ me presretna mno`estvo Etiopjani. Tie me grabnaa i me opkru`ija, pa kako da se razdelija na dve grupi. Donesoa crna zmija so koja mi gi vrzaa racete, a druga zmija zavitkaa vo krug i mi ja stavija okolu vratot: i u{te mi stavaa drugi zmii na ramenicite i tie mi se pripivaa do u{ite, a isto taka i me opa{aa so zmija. Potoa dovedoa `eni Etiopjanki koi nekoga{ gi imav vo svojot dom i tie po~naa da me baknuvaat i da mi plukaat vo liceto. Nivnata smrdea mi be{e neizdr`liva! Zmiite po~naa da mi gi jadat nozete, liceto i o~ite, a Etiopjanite koi stoeja okolu mene mi ja otvorija ustata i so la`i~ka turkaa vo nea ne{to ogneno, a potoa me napoija so vrela smola so sulfur…

            Bidej}i od ovie prividenija vikav vo sonot, bra}ata dojdoa i me razbudija. Bev siot oblean vo solzi. Stanuvaj}i, poitav kaj prepodobniot starec i, pa|aj}i pred negovite noze, mu raska`av sè po red. Starecot mi go objasni zna~eweto na site izma~uvawa koi gi vidov i mi ja navede nivnata pri~ina – moite strasti i skrienite pomisli. Potoa re~e: „Znaj, ~edo moe, deka dobrite dela koi si gi pravel vo svetot bile izme{ani so voznesuvawe i gordost. Tvoite bdenija, tvojot post, tvoite postojani odewa v crkva, milostinata koja si ja daval, seto toa bilo praveno pod vlijanie na ~ove~ka pofalba. Poradi toa nitu |avolot toga{ ne sakal da te napa|a. Denes, pak, gledaj}i deka si se naoru`al protiv nego toj stanal protiv tebe“. Starecot me zakolna sekoga{ da govoram za pomislite koi me voznemiruvaat i pou~uvaj}i me taka, me pu{ti da si odam. Ottoga{ po~nav da gi otkrivam svoite pomisli i da bidam spokoen“ (11, str. 102-105).

            Vo napomena na ovaa ispoved sv. Ignatij govori: „Mona{kiot podvig se zasnova na vistinsko smirenie, soedineto prirodno so odrekuvawe od svoeto „jas“ pri {to monahot go voznesuva Boga nad ~ovekot i seta nade` na spasenie ja polaga vo Boga. Nasproti toa, podvigot na mirjaninot, koj se sostoi od nadvore{ni dela, prirodno go neguva svoeto „jas“ i go voznesuva ~ovekot nad Boga. Poradi toa gledame deka mnogu gre{nici stapuvaj}i vo mona{tvo stanale golemi Svetiteli, a deka poznatite podvi`nici od svetot, stapuvaj}i vo mona{tvo, poka`ale mnogu umeren uspeh, a nekoi, duri, i propadnale“.

            „Treba da se ispita“, govori sveti Jovan Lestvi~nik, „poradi {to mirjanite koi go minuvale svojot svetoven `ivot vo bdenija, post i podvi`ni{tvo, koga }e prejdat vo mona{ki `ivot, na boi{teto na duhovno iskustvo, daleku od ~ove~kite o~i, go ostavaat svoeto porane{no ne~esno i la`no podvi`ni{tvo. Vidov mnogu raznovidni drvja na dobrodeteli koi gi zasadile mirjani, a koi se hranat so sueta kako so gnoj od |ubri{te, koi se odgleduvaat za da gi vidат drugite i koi se hranat so gnojot na ~ove~ki pofalbi. Ovie drvja, bidej}i presadeni na pusta zemja (na mona{tvo) koja ne ja poseduvaat mirjanite i vo koja nema zasmrdena voda na sueta, vedna{ se su{at. Na drvoto koe e vospitano vo svetovnata udobnost ne mu e svojstveno da raste i donesuva plod na surovata po~va na mona{tvoto“ (Lestvica, beseda 2).

            Vo Konstantinopol `iveele dvajca rodeni bra}a. Bile mnogu pobo`ni i mnogu postele. Eden od niv oti{ol vo Rait, se odrekol od svetot i se zamona{il. Po nekoe vreme negoviot brat mirjanin posakal da go poseti monahot. Do{ol vo Rait i ostanal so monahot nekoe vreme. Zabele`uvaj}i deka monahot jade vo devet ~asot (tri popladne) toj se soblaznil i mu rekol: „Brate, koga `ivee{e vo svetot, ne si dozvoluva{e sebesi da jade{ pred zao|aweto na sonceto“. Monahot mu odgovoril: „Koga `iveev vo svetot se hranev so sueta, slu{aj}i gi ~ove~kite pofalbi: tie mi ja olesnuvaa te`inata na podvigot na postot“.

            Eden brat do{ol na Hermejskata gora kaj avva Teodor, starec so vozvi{en `ivot i mnogu dobrodeteli, i mu rekol: „Ot~e, {to da pravam? Du{ata mi propa|a“. Starecot go pra{al: „Zo{to taka, ~edo moe?“ Bratot mu odgovoril: „Koga `iveev vo svetot, mnogu postev i se ve`bav vo bdenie, imav obilni solzi i umilenie, ~uvstvuvav revnost vo sebe, a denes, pak, koga se odrekov od svetot i stanav monah, ne gledam pove}e vo sebe nitu edna dobrodetel“.

            Starecot mu rekol: „Veruvaj mi, ~edo moe, deka toa {to si napreduval vo svetovniot `ivot, si napreduval poradi gordosta i ~ove~kata pofalba, tie ti pomagale, deluvaj}i lukavo vo tebe. Tvoeto deluvawe ne Mu bilo ugodno na Boga i |avolot ne te voznemiruval i ne se borel protiv tebe i ne go popre~uval tvojot uspeh. A denes, koga gleda deka si trgnal vo vojna protiv nego, toj se naoru`al i trgnal protiv tebe. No, na Boga Mu e pougoden eden psalm koj deneska go izgovara{ so smirenie otkolku iljada psalmi koi si gi izgovaral dodeka si `iveel svetoven `ivot“.

            Bratot rekol na toa: „Ot~e, jas denes voop{to ne postam, site dobrodeteli mi se odzemeni!“ Starecot: „Brate, dovolno ti e ona {to go ima{, trpi so blagodarnost i }e ti bide dobro“. Me|utoa, bratot ostanal uporen: „Navistina, mojata du{a zagina“.

            Toga{ starecot mu rekol: „Brate, pazi se da ne oslabi tvojata smirenomudrenost, ne sakav da ti go ka`am ona {to sega gledam deka sum prinuden da ti go ka`am, zatoa {to si vo sostojba na o~ajanie do koja te dovel |avolot. Slu{aj gi vnimatelno moite zborovi. Tvoeto mislewe deka si imal dobrodeteli dodeka si bil vo svetovniot `ivot ì pripa|a na gordosta: taka i farisejot gi uni{til site svoi dobri dela. Sega, pak, koga misli{ deka nema{ niedno dobro delo, ve}e samata ovaa smirena misla e dovolna za tvoe spasenie. Taka bil opravdan i carinikot koj ne napravil niedno dobro delo. Gre{en i mrzliv ~ovek, no koj se kae so smireno srce Mu e pougoden na Boga od ~ovek koj pravi mnogu dobri dela i koj poradi niv e zarazen so gordost“.

            Bratot, otkako go slu{nal ova, po~uvstvuval vo svojata du{a uteha i razre{uvawe na svoite nedoumici. Mu se poklonil na starecot do zemja i mu rekol: „Denes so tvoe posreduvawe e spasena mojata du{a“ (11, str. 336-337, s. 1)

            Sè {to e re~eno, se razbira, ne zna~i deka vo svetot ne mo`at da se vr{at vistinski dobri dela nitu deka site Hristijani moraat da odat vo manastir za da se spasat. Ova, isto taka, ne zna~i deka ni e podobro da gi ostavime site nadvore{ni podvizi za da ne padneme vo gordost i sueta. Ova treba da nè otrezni, mora da nè navede na duhovno vnimanie i bdeewe nad sebe, za{to vo svetot vladeat razni strasti, kako {to govori i apostolot: pohotta na teloto, `elbata na o~ite i gordosta na `ivotot (1. Jov. 2, 16). Svetot otsekoga{ `iveel so ovoj duh, no ovie pogubni strasti osobeno zacvrsnale vo lu|eto na na{evo vreme. Poradi toa na sekoe na{e delo, koe mo`e da ni donese pofalba ili po~ituvawe, dokolku ne go posolime so duhot na smirenieto i samoponi`uvaweto, zadol`itelno }e se prilepi pogubnata strast na suetata i gordosta. Sekako, treba da se podvizuvame vo svetot, mnogu gri`livo da se trudime vo svoeto nadvore{no odnesuvawe, da gi ispolnuvame mnogute telesni dobri dela i podvizi, no ~ovekot za seto vreme treba budno da go sledi svoeto srce, za nadvore{noto da ne bide praveno na {teta na vnatre{noto. Za da uspeeme vo ova neophodno e postojano i pravilno da ja procenuvame vrednosta na sevkupnoto na{e vnatre{no i nadvore{no deluvawe, postojano da ja utvrduvame celta i na ednoto i na drugoto, i postojano da ja pronao|ame ramnote`ata na ednoto i drugoto vo svojot `ivot.